Iz porjavele trave se je poklapano vzpenjal suh osat, obložen s posušenimi cvetovi. V bodečih cvetnih koških so se kot rahli puh belila stisnjena padalca s semeni, ki jim bo zdaj, zdaj pretesno. Še dan ali dva in suhi osat bo posut s stoterimi semeni na padalcih, ki jih bo raznašal veter ali pa se bodo na njih pasli pisani liščki. V brezveterju je pripekalo sonce poznega poletja in ozračje je bilo razbeljeno od sonca in od bližnjih skal, ki so od sonca segrete še dodatno delile toploto. Vse živo se je poskrilo v senčne kotičke, čakajoč odrešilnega večernega hladu, ki bo zopet prebudil življenje v pregreti pokrajini. Na suhem semenskem košku osata se je nekaj zganilo. Porjavela bilka je nihala sem ter tja, kljub temu da ni pihljal niti najmanjši vetrič. Pristopil sem in presenečen ugotovil, da tisto rjavo ni bil posušen del rastline, temveč živo bitje. Strmelo j...