S hrepenenjem v vetru in z vonjem megle
že leta hodim k tvojemu grobu –
moj notranji jok so solze zate.

Moje solze so molitve,
ki se ponoči pretakajo k Bogu;
so angeli tolažbe,
ki nosijo božje sporočilo;
so skrite besede,
ki izpisujejo stavke srca;
so očiščena kri darovanja,
ki z bolečino bistri resnico;
so iz sadov iztisnjena voda,
ki zaliva božje življenje;
so reka skrite dobrote,
ki polni oceane večnosti.
Moje solze so akordi glasbe duše,
ki se je odela v tišino;
so neme stopinje,
ki so ostale po nekem odhodu;
so kaplje strahu otrok,
ki so izgnani iz svojega doma;
so spomini na prezrte ljubezni,
ki izgovarjajo skrito ime zanjo;
so raztopljeni kamni srca,
ki jih je narila nečuteča bližina.

Med zadnjimi okruški sonca,
ki božajo tvojo gomilo,
s solzami zalivam rože,
ki bodo vzcvetele naslednjo pomlad;
s kapljami vere in upanja polnim čašo za Boga