Ti, ki si me poljubil,
preden me je lahko poljubila mati;
Ti, ki si me objel,
preden me je lahko objel oče;
Ti, ki si mi prisluhnil,
preden so mi prisluhnili prijatelji;
Ti, ki si mi bil blizu,
preden sem začutil bližino ljubljenih;
Ti, ki si mi odpuščal,
preden sem se zavedal greha;
Ti, ki si me ljubil,
preden sem zmogel ljubiti …

Ti, ki me boš poljubljal,
ko me nihče več ne bo mogel poljubiti;
Ti, ki me boš objemal,
ko bom odtegnjen od vseh objemov;
Ti, ki boš gledal name,
ko me nobeno oko ne bo več videlo;
Ti, ki me boš nagovarjal,
ko bodo zame že vsi onemeli;
Ti, ki me boš spremljal tja,
kamor nihče z mano ne bo mogel iti;
Ti, ki mi boš podaril življenje,
ki mi ga nihče ne bo mogel vzeti …

Ti, ki si bil in boš zame vse to –
Tebe bom zopet lahko vzel
iz srca v dlani,
te položil v jasli
in ti vesel vzkliknil:
Kako lepo je, da si!
p. Pavle Jakop