Verjetno si nihče ne želi biti bolan. Nikoli tudi ne razmišljamo o tem, da je pomembno tudi znati biti bolan. Saj pride bolezen sama od sebe in ne preostane ti nič drugega, kot da se z njo spoprimeš. Poznam kar nekaj ljudi, ki so se z boleznijo srečali šele pri osemdesetih ali še pozneje in so zagotavljali, da nikoli v življenju niso razmišljali o tem, da bodo nekoč stari in bolni. Ko je bolezen potem prišla, se niso znašli in se jim je zdelo celo krivično, da so zboleli.

Ko srečujem ljudi, ki se morajo v različnih starostih soočati z resno boleznijo, jih pogosto zelo občudujem. Sprašujem se, kako bi se sama vedla na njihovem mestu. Res je, da že toliko let živim s svojo boleznijo in invalidnostjo, ampak gre za kronično bolezen in na to sem se navadila, zato sploh nimam občutka, da sem bolna. Samo hoditi ne morem, nič drugega. V teoriji mi je vse jasno. Ne znam pa si predstavljati, da bi morala v tem trenutku hoditi okrog od ene preiskave na drugo, pa na operacijo, se zdra...