Če si skušamo predstavljati vsebinski raztežaj, ki ga vsak na svojem polu zamejujeta pojem smrti oziroma življenja, potem ni čudno, da kultura, ki smo ji vajeni pridajati oba pojma, lahko obsega vse, kar je človeškega. Tudi če pustimo ob strani poljedelstvo, sociološko telovadbo in izvorno bogočastje, praktično ni stvari, ki bi je ne mogli natakniti kulturi. Dandanes je vanjo vključeno celo vse, kar je proti- in nečloveško. S to pomensko širitvijo kultura ni več enoznačna, ampak so njeni posamezni segmenti dobili vrednostni predznak. Ko je papež Janez Pavel II. govoril o kulturi smrti, je bilo večini povsem jasno, da govori o negativnih pojavih, ki zahodno civilizacijo nagibajo v samodestrukcijo in zaton. Obenem pa nikoli ne zmanjka ljudi in gibanj, ki hočejo to osnovno delitev prikazati v negativu; smrt postane pravica žensk, organizirana skrb za presežni vzgib v človeku ali za varovanje življenja od spočetja naprej pa najmračnejša ustanova sveta.

Slovensko pojmovanje kult...