V zadnjih sto letih Slovencem prihodnost ni bila nikoli brezupna, niti med zadnjo vojno ne. Levičarska stran je bila prepričana v svojo zmago, desničarska pa je računala na izkrcanje zahodnih zaveznikov na jadranski obali. Vsekakor prihodnost naroda ni bila problem.

Problem postaja za koga danes, ko je Slovenija komaj dosanjala sen, ki si ga nista upala sanjati ne Prešeren ne Slomšek: samostojno državo, toda ne visečo v prepihih imperializmov, ampak zasidrano v Evropski zvezi, dedinji zahodne civilizacije.

Zdaj pa je pred nami noč zgodovine, ne znamo si vladati. V Bruselj se gnete množica domnevnih sposobnežev za evropske plače in poslanski ugled, doma pa ni enega, ki bi si upal sesti na kočljivi ministrski stolček. Ni življenjske volje. Takšno temo lahko vidi pred sabo človek, ki verjame, da je vse, kar obstaja, samo čas, materija in energija. Kakšen drug človek, ki verjame, da je onkraj vsega vidnega in razumsko dosegljivega še kaj, pa v prihodnosti nikakor ne...