Otročiču so naravne danosti neprimerno bolj jasne kot odrasli osebi. Izžareva zaupanje v stvarstvo, ki ga obdaja. Sčasoma to dojemanje izgublja. Izrinja ga »moj jaz«, ki se kaže v uveljavljanju svoje volje in opiranje na svoje zmožnosti. Človek se tako omejuje na to, kar vidi in zmore sam. Postane slep za tisto onkraj, kar je kot otrok imel za samoumevno.

Pa vendar je vsak prej ali slej deležen izkušnje, ko ga okoliščine presegajo. Ko gre za vprašanje spreobrnitve in je potrebno klicati drugo ime. Ko se mora »moj jaz« zmanjšati, da lahko kliče drugo ime. Nadomestna imena so lahko različna, pogosto se »moj jaz« ustraši in podredi drugemu, dominantnejšemu imenu. Posledice so različne, neredko jih spremlja odtujenost, nemoč, nasprotovanje ..., kar pa ne odrešuje. Celostna spreobrnitev pa nas vrača v prvinski odnos in nas osvobaja vseh spon.

Ob tem se spominjam dveh različnih dogajanj, ki sta v jedru enaki.

Veselega ženinega pripovedovanja o jutranjih vožnjah...