Vzcvetel je dan na rdečkastih zastorih,
v solzah ugasnila mi je tema.
Pod oknom deklica je v cerkev šla. (France Balantič)

Človeška beseda ima čarobno moč, da lahko lepoto in gnus, svetlobo in temo, barve in brezbarvnost spremeni v stvarnost, ki je otipljiva, vidimo in občutimo jo, še več, zapisana se ohrani, dokler je človek sam ne uniči. Z njo bi rada stopila med rože, sijoče zelenje. Vsaka trava, vsak grm, vsako drevo, ki je sposobno iz zemlje priklicati življenjsko silo, oživi, hoče živeti … Kdor nima v sebi ognja, da bi zagorel še z večjim plamenom, ko uzre brezmejno čudo majske lepote, je ubog, izgubljen, obvisi pred praznino, slep in nem.

Praznina – je res praznina – brez dna v breznu, ki zija pod nogami, odpira žrelo pohote neskončnega mraka, duši in grabi z neustavljivo silo? Je to privid? Ne, to je resničnost, strašna stvarnost človeštva na planetu, ustvarjenem za človeka.

»O Bog, usmili v svoji se dobroti
...