Pozdravljeni prav lepo. Naj vam odgovorim na tisto davno pismo. Več kot sedemdeset let je že minilo tam pri vas.

Jaz sem zdaj le duša. Telesa ni več. Vašega pisma na fronto nisem več dobil, sem prej obležal. Ni vam treba hodit daleč tja gor na britof; tam je samo velika planjava s križi in imeni in trava je pokošena in kosti so že sprhnele. Jaz sem pa zdaj duša. To je tisto, kar ostane. Sem pa vesel, kadar mi pri Mariji sedem žalosti prižgete svečo. Ko pridete zame k maši, se pa prav narahlo stiskam k vam. Le vi tega nič ne veste. Razen razen razen včasih, ko začutite. Veste, gre samo še za čute. Ti pa nikoli ne umrejo; so duša duše.

Zdaj sem Tu pa sem se odločil, da vam vseeno odpišem. Vsebina tistega neprebranega pisma mi je znana.

Tam Doli je tudi mene zmeraj veliko reči skrbelo, zato se ne čudim, da vas je bilo zame strah. Včasih je bilo re...