V zadnjem mesecu smo se s sodelavci intenzivno pripravljali na ponatis knjige Črna maša in spremljajoče razstave. Velika črna maša za pobite Slovence Tineta Debeljaka je prvič izšla leta 1949 v Buenos Airesu in v 3500 verzih pesniško ubesedi grozo povojnih pobojev ter se spominja vseh pobitih v revoluciji, hkrati pa pretresljivo izrazi motiv sprave in odpuščanja. Opremljena je z lesorezi Bare Remec. Ob tem so se nam porajala vprašanja: Ali bomo zmogli to narediti pietetno, dovolj spoštljivo do vseh žrtev morij, ali bomo znali prepričljivo izpostaviti umetniški deli – pesnitev in lesoreze? Potem se nam je, kot že velikokrat doslej, postavilo vprašanje: Koga bomo pravzaprav nagovorili? Kako narediti razstavo privlačno za tiste, ki imajo do žrtev revolucije in povojnih pobojev zadržan odnos? Bomo s svojim delom naredili korak k spravi? Kljub občasnim dvomom in vprašanjem smo vztrajali; vsaj mene je gnalo spoštovanje do obeh umetnikov.

S Črno mašo sem se s...