S temi besedami Pavel jasno izrazi, da je telo le ena človekova razsežnost, dana kot priložnost, da sploh lahko prebivamo na tem svetu. In smisel te priložnosti je samo eden: »preseliti se h Gospodu«.

Glede na to, da smo ustvarjeni po božji podobi, telo samo po sebi seveda ni slabo, da bi ga morali zavračati. Samo po prvem padcu je postalo dovzetno za razne šibkosti in bolezni, postalo je umrljivo. Zato lahko Boga vidimo in se srečamo z njim iz oči v oči le po smrti telesa. In ker vemo, da nas samo Bog lahko popolnoma osreči, izpolni najgloblja hrepenenja, nas samo on lahko brezpogojno ljubi, si želimo »preseliti k njemu« za vedno.

Večkrat, najpogosteje ob takšnih in drugačnih preizkušnjah, pomislim, kako smo pravzaprav kristjani privilegirani, ker imamo pred seboj tako jasen življenjski cilj – priti h Gospodu, prejeti obljubljeno večno življenje. Zagotovilo, da s smrtjo ni vsega konec, nam prinaša posebno globoko upanje, vztrajnost, moč v preizkušnjah in ve...