Človek se mora vse življenje odločati, za mnogo stvari. Marsičesa, kar te doleti, res ne moreš spremeniti, ampak od tebe je v veliki meri odvisno, kako boš s tem živel. Prav je, da se človek zase odloča sam, brez tujih pritiskov. Celo pri otroku, če je dovolj velik, moramo upoštevati njegovo željo, če se le da.

Pripovedovali so mi o gospodu, starem šestinosemdeset let, ki je zbolel za rakom. Operirali so ga, potem pa so mu svetovali še obsevanje. Gospodovo stanje se je po operaciji močno poslabšalo in ni hotel nikamor. Toda njegovi vnuki, tudi ne več mladi, so odločili, da mora na vsak način nadaljevati zdravljenje. Sploh ga niso vprašali, ali to želi ali ne. Vozili so ga na obsevanje, njegovo stanje pa je bilo iz dneva v dan slabše. Nazadnje je v velikih mukah umrl. Vnukinja je po smrti izjavila: »Če bi bila jaz zraven, dedek gotovo ne bi umrl. Šla bi od zdravnika do zdravnika in dosegla, da bi ga pozdravili.«

Vnuki so imeli dedka zelo radi. Pa morda le ne dovolj....