Pred kratkim mi je prišla v roke drobna zgodba, ki sem jo napisala pred skoraj tridesetimi leti. Danes ni nič manj aktualna kot takrat, zato jo ponavljam.

Ko je prihajalo poletje, se mi je spet pojavila zelo močna vrtoglavica. Nekajkrat je bilo tako hudo, da si skoraj nisem upala na cesto. Kdor tega še ni nikoli doživel, si težko predstavlja, kako negotovo in bedno se človek počuti na cesti, ko se vse giblje mimo tebe. Vsakokrat, ko sem se odpravljala od doma, se mi je zdelo, da se odpravljam na bojišče.

Ob tem sem se spomnila na zgodbo Anthonyja de Mella: Ateist je padel s strme skale. Ko je padal, je zgrabil vejo grma. Tam je visel sedaj med nebom in skalami, ki so ležale tristo metrov pod njim, dobro vedoč, da ne bo mogel dolgo vzdržati. Potem mu je prišlo na misel. »Bog!« je zavpil z vso močjo. Tišina! Nihče ni odgovoril. »Bog!« je zaklical ponovno. »Če si, me reši in obljubim ti, da bom veroval vate in učil druge verovati.« Zopet tišina. Potem je iz strahu...