Zgodovina je trda, neizprosna in nadvse krivična, tudi v literaturi. Izbira natančno in preverjeno med najboljšimi. Pri nas se je to dogajalo zlasti v povojnem času, ko sta vladala brezobziren totalitarizem in ideološko enoumje.

V tako zapletenem in močno navzkrižnem položaju se je po vojni znašel pesnik France Balantič. Problem, kako tega vrhunskega lirika vključiti v literarno javnost in mu priznati mesto, ki mu zaradi njegove izjemne poezije gre, se je razreševal počasi, s prevelikimi časovnimi zamudami in z mnogimi zaviralnimi momenti. Podlaga vsemu razpravljanju je bila Balantičeva pesniška zbirka V ognju groze plapolam, ki jo je uredil in z literarnozgodovinskim uvodom opremil dr. Tine Debeljak leta 1944, dopolnjeno izdajo pa je kot begunec natisnil v Buenos Airesu leta 1956 in z njo še bolj utrdil pesnikovo ime v literarni javnosti ne glede na to, da je bil v domovini uradno prepovedan in da se je Balantič znašel v dolgoletnem ideološkem spopadanju med našo em...