Je to sploh tema za naslovnico, se vprašam in že se zavem, kako zelo sem hči svojega časa, v katerem želimo vsako misel na sestro smrt potisniti čim bolj na obrobje, da bi čim manj motila rutino našega bolj ali manj prijetnega vsakdana. Naslovnice časopisov so seveda kljub temu komaj kak dan brez poročil o smrti; a ta ne govorijo o sestri, ki ji nihče v življenju ne uide in ki se zanjo Frančišek zahvaljuje Gospodu. To je nasilna, zahrbtna, vnebovpijoča okrutna smrt, zadana po bratovi roki, ki je za vsakogar nekako virtualna, dogaja se drugim in zdi se, da se ji z veliko previdnosti in malo sreče lahko tudi izognemo.

Moj namen pa je govoriti o sestri smrti, o ponižni božji služabnici, ki prihaja, kadar je taka Njegova najsvetejša volja. Za kristjane bi moralo biti s tem povedano vse. Pa vendar se pogosto znajdemo v zadregi. Tako je tudi v teh dneh, ko se je v mnogih slovenskih medijih odprla razprava o »dobri smrti«. Povod je bil obžalovanja vreden dogodek, ko naj bi zdravn...