Jesenski čas je na poseben način zaznamovan s spominom na rajne. Ko gremo na grobove umrlih ali se drugače spominjamo vseh bližnjih, ki so že dokončali svojo pot na tem svetu, in vseh znanih in neznanih ljudi, s katerimi smo povezani, se mi zdi posebej pomembno, da se spomnimo na vse, ki so umrli kot resnični mučenci. Zakaj nanje? Najprej zato, ker vsi mučenci pričujejo, da s smrtjo ni vsega konec in da smrt ni zmagovalec: njen uspeh je kratkotrajen. O tem pričuje krščanstvo vse od svetega Štefana, apostolov in mnogih mučencev prvih stoletij do danes. Drugič, v Sloveniji nas spomin na polpreteklo zgodovino izjemno bremeni. Teža bolečine in nemoči odprtega soočenja z zlom tedanjega obdobja pogosto tudi kristjane hromi in težko je videti upajoč pogled, ki vidi preko, ki na temačni čas gleda v luči božjega pogleda, z vidika odrešenja. Tretjič, naš čas tudi širše zaznamuje velika duhovna kriza, izguba vizije, utemeljene v globinskem smislu življenja. Smo v obdobju velikega prehoda – in...