V evangelijih je Jezus redkokdaj sam in neopažen, kakor je bil na tempeljskem stopnišču, nasproti zakladnici. Kje so se porazgubili njegovi učenci, po kakšnih opravkih so šli? Zakaj niso bili tam, z Jezusom? Kdaj jih je spet poklical?
Sam je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče vanjo denar. V tempeljskem vrvežu je Jezus opazoval ljudi, ki so v procesiji pristopali k tempeljski zakladnici in s svojim darom prispevali za vzdrževanje templja, svetinje izraelskega ljudstva, na katero so bili vsi ponosni, zagotovo tudi Jezus. Že kot odraščajoči dvanajstletnik je tempelj imenoval »hiša mojega Očeta«. V njej je pogosto molil, imel številne govore. Za svetost te Očetove hiše je tvegal nenavadno dejanje: Razgnal je tiste, ki so v templju prodajali in trgovali, prevrnil je njihove mize in stole ter ob tem rekel: »Moja hiša naj se imeunje hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (Mr 11,17). Po tem dogodku je zavladalo sumljivo zatišje...