Sem Nejc Barbarič iz Polane. Rodil sem se 10. februarja 2005. Še posebej me je bil vesel moj, takrat štiri leta star bratec, ker se je v dvoje lepše igrati. Nestrpno je čakal, da malo zrastem in da se bova lahko igrala. Čas je tekel, dnevi so minevali. Star sem bil že 14 mesecev, pa sem se lahko samo plazil po štirih, niti sedeti nisem mogel sam. Mama in ati sta bila že zelo zaskrbljena in kljub temu, da so vsi govorili, da bo vse v redu, sta po številnih prošnjah dosegla, da me pregledajo zdravniki specialisti. Bil sem star skoraj dve leti, ko sem prvič prišel na pregled na rehabilitacijski inštitut Soča v Ljubljani. Tam so potrdili kruto resnico: imam cerebralno paralizo, ostal bom gibalno oviran, nihče pa ni vedel, ali bom lahko kdaj hodil. Od takrat moje življenje spremljajo številni pregledi, zdravljenja, rehabilitacije, fizioterapije in vsakodnevne vaje. Marsičemu sem se moral prilagoditi, marsikaj sem moral že doživeti. Nekateri gledajo za mano, tudi posmehljivo, imajo me za...