Stara gospa, blizu devetdesetih, se je pritoževala svojemu sinu: »Res ni pravično, da sem bolna, tako nebogljena, da nič ne morem. Pa tako sem se vse življenje trudila, da bi bila dobra. Nič hudega nisem naredila, res mi ne more nihče kaj očitati. Občutek imam, da se mi godi prava krivica.« Sin je bil tiho. Ni ji mogel odgovoriti, ker mu je bilo hudo. Pred kratkim je umrla njegova vnukinja, stara malo več kot tri leta. Vozili so jo na terapije v Ljubljano in ves čas upali, da se bo izvlekla. Upanje se ni uresničilo. Vsi so žalostni, starši in stari starši. Drug drugega tolažijo. Prababici so to sicer povedali, pa se jim zdi, da ni čisto dojela. Ves čas se vrti okrog sebe in svojih problemov. K sreči niso vse prababice takšne. Mnoge se kljub visoki starosti še zanimajo za svoje vnuke in pravnuke. Mnoge zanje tudi molijo in so tako zelo intenzivno povezane z mladimi družinami. Ob bolezni in smrti vnukov in pravnukov tudi trpijo, prav nič manj kot zaradi svojih starostnih težav. Ob tej...