Še iz ranega otroštva mi ob tem vprašanju pride na misel en sam odgovor, ki se skriva v drugi od šestih resnic. »Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.« Povstajenjski Kristus naj nam bi še posebej dajal upanje in veselje, obljubo v njegov prihod in odrešenje. Kristjani imamo vero, ki naj bi nam to potrjevala. Moč, da tako čutimo, pogum, da to verjamemo.

Ob pogledu okoli sebe, med kramljanjem z dolgoletno prijateljico, poslušanjem pričevanj in končno predvsem urejanjem in krmarjenjem v svojem, najinem in našem družinskem življenju, pa se zdi, kot da je Jezus name in na nas čisto pozabil in da je usmiljenje zame izvzeto in da je leto usmiljenja nekaj tako abstraktnega, da je vse nas zagotovo zaobšlo.

Spet se vračam nazaj v rano otroštvo. K mojemu staremu atu. Bil je kmet in je imel težave z alkoholom. Zdravil se je in se otresel nadloge, rane pa so ostale. V dnevih, ki so pritiskali k tlom, se je pogosto ulegel na krajši del kuhinjske klopi ob miz...