Svež je še spomin na dva različna dogodka, ki sem ju doživela v velikonočnem času.

Bil je veliki petek. Učenci so bili primerno razposajeni v pričakovanju podaljšanega prazničnega vikenda. Zadnjo uro so prišli v učilnico učenci razrednega pouka, ki jih poučujem italijanščino. Ker je Italija močno povezana z velikonočnim praznovanjem, je bila tokrat tema pogovora o praznovanju velike noči. Ob koncu učne ure sem učencem v italijanščini zaželela veselo praznovanje velike noči. Nenadoma sta vstali dve tretješolki, ki sta z odločnim glasom rekli: »Mi ne praznujemo velike noči.« Trenutek, v katerem mora učitelj dati jasno sporočilo, mi je narekoval besede: »V Sloveniji praznujemo krščanski praznik velike noči, zato vam voščim veselo praznovanje.« Vendar pa se dekleti nista dali prepričati in sledila je njuna še bolj odločna reakcija: »Mi ne praznujemo velike noči, mi smo muslimani.« Večina učencev je bila ob njunem nastopu v zadregi, zato sem z nasmehom in prijazno besedo...