Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

sv. Pashal

Objava: 14. 07. 2016 / 07:34
Oznake: Svetniki
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:44
Ustavi predvajanje Nalaganje

sv. Pashal

Zavetnik: Evharističnih pobožnosti, združenj, kongresov in bratovščin, vednega češčenja sv. Rešnjega telesa; škofije Segorbe, pastirjev in kuharjev; tudi žena, zlasti tistih, ki si iščejo ženina.

Mladostna želja, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja, je svetega Pashala vodila, da je še zelo mlad potrkal na samostanska vrata, kjer pa je najprej naletel na zavrnitev. Kasneje, ko so ga sprejeli, pa je želel živeti preprosto in skrito redovno življenje, zato se tudi ni dal posvetiti. Imel se je za nevrednega tako vzvišenega poklica, zato je vse življenje ostal preprost laiški brat. Ni pa njegova bogata duhovnost, obogatena z vizijami in tudi čudeži, ostala prikrita številnim, ki so se k njemu zatekali po nasvet ali vodstvo.

Ime: Svoje krstno ime je Pashal dobil zato, ker se je rodil prav na binkoštni dan. V njegovi domovini so ta praznik imenovali pascua (pasha), enako kakor veliko noč.

Rodil se je 16. (ali 24.) maja 1540 v kraju Torrehermosa v Aragoniji na severu Španije,

umrl pa 17. maja 1592 v kraju Villa Real pri Valencii, prav tako v Španiji.

Družina: Rodil se je v revni in preprosti, a pobožni kmečki družini očetu Martinu in materi Elizabeti, roj. Jubera.

Otroštvo: Od svojega 7. pa vse do 24. leta je služil kot pastir in bil pri tem zelo vesten in marljiv, obenem pa je vsak trenutek prostega časa na paši porabil za molitev in premišljevanje.

Skupnost: Potem ko so ga prvič zavrnili (bil naj bi še premlad – takrat je imel 19 let), so ga čez dve leti, leta 1564, ko je že »užival« sloves, alkantarenci sprejeli z odprtimi rokami. To je reformirana, najstrožja veja frančiškanov, bolj posvečena telesni pokori in zatajevanju ter disciplini, reformiral jo je sv. Peter iz Alcantare.

Kreposti: Že kot otrok je bil velikokrat zatopljen v molitev pred tabernakljem in živel ponotranjeno, z Bogom povezano življenje. Živel je zelo spokorno, ves čas se je mrtvičil in postil, tudi bičal. Bog ga je obdaroval z različnimi karizmatičnimi navdihi in videnji. Pronicljivo je znal presojati duše in svetovati tako preprostim kakor izobraženim in uglednim. Po smrti se je glas o njegovih čudežih kmalu razširil po vsem svetu.

Dela: Redno si je zapisoval prebrane misli in jim dodajal svoje kratke, a presenetljivo temeljite zapiske, ki so jih leta 1911 natisnili v Toledu.

Grob: Njegovega pogreba so se udeležile velike množice ljudstva in oblasti. Pokopali so ga v samostanski cerkvi, ki je bila kasneje porušena, a je nekaj relikvij vendarle ostalo.

Zavetnik: Evharističnih pobožnosti, združenj, kongresov in bratovščin, vednega češčenja sv. Rešnjega telesa; škofije Segorbe, pastirjev in kuharjev; tudi žena, zlasti tistih, ki si iščejo ženina.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana v habitu, kako moli pred svetim Rešnjim telesom, pri sebi pa ima vrtno lopatko ali pastirsko palico. Včasih pa je upodobljen tudi kot ovčji pastir, namesto pasu ima spokorniško verigo.

Beatifikacija: 29. oktobra 1618 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, papež Aleksander VIII. pa 16. oktobra 1690 za svetnika.

Goduje: 17. maja.

Misel: »Človek mora imeti za Boga srce pokornega otroka, srce ljubeznive matere za bližnjega, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Nazaj na vrh