»Nič več ne bo tako, kot je bilo prej.« »Državljanska vojna je končana.« Ta dva ničkolikokrat ponovljena stavka sta dobila značaj nekakšne »epohalne« resnice: močna kulturna reprodukcija ju je postavila za nekakšni temeljni ugotovitvi o stanju slovenskih reči. To je sicer po svoje razumljivo, glede na zgodovinski trenutek, v katerem sta bila izrečena, in glede na to, da sta ju izrekla dva izmed tedaj vodilnih politikov. Tudi če sta se zdela – še posebej Bučarjev o državljanski vojni – nekoliko pretirana ali po drugi strani tudi banalno resnična (saj navsezadnje se tako ali tako vse stvari spreminjajo in »ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko«, kako se ne bi spremenile po osamosvojitveni vojni!), sta se lepo prilegala vznesenemu razpoloženju in zgoščeno napovedovala nov, drugačen čas: demokracijo.

To, kar se je zgodilo v četrt stoletja, ju je, kot vemo bolj ali manj vsi, zanikalo. Vse spremembe so bile v glavnem takšne, da se je z njimi čim manj spremenilo bistveno: da so se...