Prva iz trojice kreposti (vera, upanje, ljubezen) se zdi najbolj skrivnostna, neprodorna, nekaterim celo sporna. V veliki meri zadeva nevidni svet, nekatere verske resnice pa so tako skrivnostne razumu, da ta obnemi. Sadove vere okusimo in otipamo šele, ko jo osebno sprejmemo in zaživimo, ji pustimo, da se naseli in razraste v našem srcu.

Prava in globoka osebna vera ima izjemno moč, če vzamemo evangeljsko primerjavo, takšno, ki lahko gore prestavlja. Eden prvih velikih pričevalcev je Abraham, oče vere. Z ženo Saro sta slišala, kaj jima Bog govori, in uresničevala njegove napotke. Vera v Boga je bila tako trdno zasidrana v njuni srci, da sta si upala biti drugačna od večine svojih rojakov in iti po poti, ki jima jo je pokazal Bog. Preizkušenj jima ni manjkalo, a sta vse pričakovala od Boga in hrepenela po božjem.

Abrahamova zgodba je navdihujoča in spodbudna tudi za današnji čas. Potrebujemo namreč pričevalce, svetopisemske in iz današnjih časov, da pogumneje in o...