Sveto leto usmiljenja; božjega in človeškega. Romanja k svetim vratom. In biti povrhu še učiteljskega stanu.

Niz poimenovanj: učitelj, pedagog, vzgojitelj, profesor, mentor …

Nič človeškega mu ni tuje, saj je človek.

Kot bi bil na razstavi. Opazovan je. Prepuščen, da bo sprejet ali pa zavrnjen. Med kladivom in nakovalom se prebija v svojo človeškost. Želi biti pravičen. Želi biti dober. Zaupani so mu mladi od najmanjših do skoraj ali pa sploh že kar staršev; fakultetnim učiteljem zagotovo. A tudi k tem se menda hodijo pritoževat samozavestni očetje. Moj sin …

Učitelj v svetem letu usmiljenja, nič se ne boj. Nad tabo veje veter Duha. Še več drugih zavetnikov imaš: od Tomaža Akvinskega do don Boska pa vse do svojih rajnih vzgojiteljev. Učili so te, in zdaj, ko jih ni, so še bolj zares s teboj. Če se jih spominjaš po njihovi dobroti, te učijo usmiljenja. Če po strogosti, te nemara usmerjajo k pravičnosti.

Usmiljenje ima obraz dobrote. ---...