V slovenskem javnem prostoru se v zadnjem času tudi zaradi nekaterih konkretnih zgodb (primer Jelena Aščić, pristransko poročanje dominantnih medijev o migrantski tematiki, različni pogledi na medijsko generirani sovražni govor in njegovo sankcioniranje …) zgostile razprave o novinarski etiki s poudarkom na iskanju (izgubljene?) objektivnosti. Prav temu razmisleku je namenjeno posebno poglavje knjige Etika komunikacije italijanskega filozofa Adriana Fabrisa, ki bo v kratkem izšla pri založbi Družina (naslovje za objavo v Slovenskem času je uredniško).

Govorimo in upamo, da je komunikacija »pomemben dejavnik demokracije in človečnosti«, ^{D. Wolton, Internet. Petit manuel de survive. Flammarion, Paris 2000, str. 15.} in za novinarje trdimo, da s svojo poklicno dejavnostjo bistveno pripomorejo k zaščiti »javne sfere«, kakor jo poimenuje
Habermas, ter da kažejo na »model demokratične družbe, ki ga je vredno pod...