Čeprav je od takrat minilo že veliko let, mi vedno znova prihaja na misel pogovor z bolnikom, ki je prišel k meni v ambulanto na redni kontrolni pregled. Vprašala sem ga, kako je kaj z njim, kako se počuti, pa mi je odgovoril takole: »To boste pa vi povedali.« Mene je zanimalo, kako živi, kako je kos vsemu, kako se ob vsem tem počuti. Nisem govorila o izvidih. Želela sem samo vedeti, kako se počuti.

Verjetno bi kar nekaj bolnikov odgovorilo podobno. Ne zanesejo se nase, na to, kako se počutijo oni sami, ampak so jim bolj pomembni izvidi. Če so ti slabi, se tudi počutijo slabše. Vsaj navadno je tako.

Prav je, da se človek zanima za svoje izvide. Prav je tudi, da mu jih povemo ali pokažemo in ničesar ne prikrivamo. Vedno pa mi je hudo, ko vidim, kako zelo so ljudje odvisni od tega, kar pokažejo izvidi ali kar jim reče zdravnik. Bolje bi bilo, če bi znali pozorneje prisluhniti sebi in tako bolj realno oceniti sebe. Včasih so izvidi slabi, pa se človek kljub temu počut...