Mojzes je že navsezgodaj vstal, ko je bila še tema, in se napotil na goro. Na vrh gore Sinaj gre. Nekaj v srcu ga neustavljivo kliče tja. Tema, oblaki in meglice goro delno zastirajo človeškim očem. Taka se zdi še teže premagljiva, kot če jo gledaš iz puščavske vročine. Človek bi glede tega pričakoval drugačne občutke. Današnji turist bi vzel s seboj na tako pot nekaj, kar ga bo zaščitilo pred viharjem in pred jutranjim hladom. Poleg anoraka in jopice tudi nekaj »provianta«. Mojzes se z vsem tem ne obremenjuje. Vajen je hoje, a mora kljub temu od časa do časa počivati, saj mu zmanjkuje sape. Hojo otežujejo poleg teme tudi ostri kamni, stare korenine ... Ko pride na vrh, se mu odpre čudovit pogled na prebujajoče se ravnice tam spodaj. Hoja, molitev in notranji mir še povečajo občutek Božje bližine. Popolnoma je odprt za poslušanje tistega, ki ga zanesljivo čuti v sebi in ob sebi.

Mojzes doživi ob vsej tej lepoti narave tudi lepoto svojega notranjega sveta, ki je tudi Božje...