Poslednje reči so smrt, sodba in nebesa ali pekel. Ko sem nekoga vprašal, kaj je na koncu bivanja, je kratko rekel: »Nič.« Kdo od vprašanih reče, da je smrt in morda kaj po smrti. »Če si pa ful priden, greš lahko v nebesa!« pravi otrok. Poslednje sodbe mi ni uspelo izbezati niti od birmanca, o peklu pa tako nihče več ne govori. O resničnem breznu zla smo slišali ob fatimskih prikazovanjih, ko je Marija pastirčkom dala videti grešnike in njihovo grozo pekla. Ko sem nekoga vprašal, kaj se zgodi s človekom, ki zdrsne čez gorski prepad, je izstrelil: »Ni ga več!« V resnici pa je najprej padec, možnost, da se zadnji trenutek ujameš in jo odneseš s poškodbami, preživiš – pa ostaneš invalid. In šele nato pride takojšnja ali kasnejša smrt. Pozabil je tud krivično smrt in odpustil. Kot prvi kristjan je udejanjil Sirahovo navodilo in Jezusovo zapoved ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Sprašujem se, zakaj tako težko premišljujemo o smrti in trohnobi in o tem, da nas po smrti čaka presoja p...