S. Zora Škerlj je bila enajsti otrok, rodila se je v Vrhpolju. Za misijon se je odločila v gimnazijskih letih. Odločitev za uršulinke je osmislila tudi s klicem v misijone, skupnost pa ji je pomagala misijonski poklic uresničiti in živeti. Pred petimi meseci se je vrnila iz misijona v Bocvani po 50 letih misijonskega dela. Eden najzahtevnejših izzivov pri njenem delu je bil boj proti virusu HIV. Kot socialna delavka je delala z otroki in družinami.

Po 50 letih ste se vrnili domov.

Ni lahko, posebno v mojih letih. Moje srce je še vedno v Bocvani. Nisem se dovolj pripravila na odhod, ker se s tem nisem niti ukvarjala. Prepoznala pa sem, da je prišel čas za vrnitev. Nisem se še navadila in se še ne znajdem. V samostanu je red, ki se mu je treba spet privaditi.

Kako ste po toliko letih življenja v tujini ohranili slovenski jezik?

Zadnji dve leti je bila z nami s. Fani in sem se lahko pogovarjala. Slovenski jezik sem ohranila...