Kot vse gostejši, temen sneg se usipa mrak: po asfaltu, po avtomobilih, po hišah, po mimoidočih. Belo-zelena streha Krakovske kapelice se pod njegovo težo počasi seseda v nevidnost. Tako kot vse okoli. Električna sveča, ki sveti iz notranjosti, se mi oddaleč zazdi kot reža v nastajajoči noči. Pa ne v tej vidni ljubljanski noči, takšnih rež je zdaj vse polno tu naokoli: na desetine oken razjeda temo s svojimi žarečimi oblikami in slutenjskimi obrisi svojih – kdovekakšnih – zgodb. Drobni soj se oddaleč zdi kot razpoka v našem svetu, kot majhen svetel vprašaj na tisti steni, za katero odhajajo mrtvi, za katero odteka, kar je bilo.

Za normirani okus dominantne kulture je to lahko samo podoba ali dozdevek. Zanjo je edini resnični vprašaj v tej zgodbi tisti, ki bi ga skupaj s klicajem z rdečo zapisala na rob zgornjih besed in ga trikrat podčrtala. Pravzaprav velja za civilizacijski dosežek, da imamo takšne besede samo za podobe ali anahronistične dozdevke. Preveč vemo, da bi vid...