»Špela pa krade!«

Najprej so se samo stikale drobne glave in šepetale na skrivaj, potem pa je završalo po vseh treh blokih in novica je imela vedno večje razsežnosti: od čokoladice v samopostrežni do žogice za namizni tenis do plavalne kape na dan tekmovanja med razredi: Naj jo je Tinkara še tako iskala, kape ni bilo nikjer! Gotovo je bila Špela, kdo pa?! In ko so izginile sanke pred blokom! Le kam jih je dala, saj jih vsi poznamo!!

Novica se je napihovala, se kotalila kot snežna kepa po bregu in postajala vedno bolj grozna: razsula je razredno zaupanje, zagrenila prijateljstvo med Špelo in njenima najljubšima sošolkama in grozila je tudi Kosom.

Kotalila se je vedno bolj na glas, tako da je končno prišla na ušesa tudi Sarini mami.

»Kaj slišim o Špeli?« je vprašala Saro.

»Ja, vem, mami. Špela krade!«

»Krade? Kako pa veš?«

»No, vsi vedo, pa vem tudi jaz.«

»Zadnjič sem srečala Špelino mamo, pa ona o tem najbrž nič...