Zmaga nad totalitarizmi 20. stoletja je odprla Evropi pot v demokratičen sistem. Ta sicer ni, kot je rekel Churchill, najboljši med mogočimi družbenimi ureditvami, je pa najmanj slab. In Evropa je res ubrala pot demokracije po padcu komunizma od Gibraltarja tja do Urala.

Demokracijo sta izbrali tudi Italija in Slovenija. Njeno bistvo so občasne volitve, ki naj izrazijo voljo državnega občestva. Pred dnevi pa sem bral članek o tem, da Italija praktično te volje več nima. Ekonomsko se je sicer dvignila na tretje mesto v Evropi, toda idejna panorama pred volitvami je porazna. Nikjer veljavnih liderjev, nikjer res privlačnih strank, nikjer nobenih državotvornih idej, ampak ena sama idejna zmedenost, ki pred volitvami ne ve, ne kod ne kam. V to gotovo ni pripeljala potreba po kruhu, se pravi socialna stiska, ampak nekaj nasprotnega: dejanska prenasičenost civilizacije, ki ji je popolnoma zmanjkalo vsakršnega duha, ostala pa samo sla po materiji, užitku in zabavi. In simbolično...