Dragi gospod župnik Lojze!

Tako nenadno in hitro ste od nas odšli k Očetu v večnost, da nismo imeli priložnosti, da bi se poslovili. Rad bi Vam izrekel besede zahvale za vse, kar ste dobrega storili v naši homški župniji, in za vse, kar sem jaz sam prejel od Vas.

Bili ste mi pravi zgled duhovni­ka: dober in enak do vseh, iskren, preprost, ponižen. Za Kristusa ste pričevali s svojo predanostjo, zvestobo Bogu in Božjemu ljudstvu. Večkrat ste poudarjali, in to mi bo za vedno ostalo v spominu kot vodilo v mojem duhovnem delovanju, da ste kot duhovnik »varuh Božjih zapovedi«, ne pa tisti, ki bi jih prilagajal potrebam in željam posameznikov. Bili ste »srečen, vesel in izpolnjen duhov­nik«, kar je ravno tisto, kar papež Frančišek izpostavlja kot posebno odliko duhovnika, ki želi tudi druge pritegniti v Božjo službo. Kadar ste opazili, da bi bilo treba koga na kaj opozoriti, ste se mu osebno posvetili v pogovoru. Nikoli niste dopustili, da bi se odnosi z ljudmi trgali...