Še mi odmeva ta vzklik italijanskega soseda na Tržaškem, kadar ga je kaj ogorčilo. Na Slovenskem pa mi odmevajo verzi sodobnega pesnika, ki nekako nagovarja Boga, naj ne ustvarja več »kakega novega sveta norosti«.
Italijan je torej videl v tem našem svetu nekaj svinjskega, Slovenec pa nekaj norega. Toda oba se od tega sveta nista nasilno odtrgala: umrla sta tako rekoč normalno, od bolezni ali starosti. Dejansko sta obe omenjeni ogorčeni misli bolj minljiv objekt kot globlje prepričanje. Dejstvo je, da so samomorilci velika manjšina. Ljudje radi živimo, pa naj nas tare karkoli. O tem pričajo gneče vseh tistih, ki se zatekajo v starostne domove in bolnišnice.

Kristjan, če bi res živel svoj verski nazor, bi si moral čim prej želeti, da bi živel iz drugačnih življenjskih pogojev, kakor so zemeljski. Želeti bi si moral nebes, in to čim prej. Resnica pa je, da se kristjani prav tako navezujejo na kratki čas in omejeni prostor tega sveta kakor vsi drugi. Kristjani čutijo odpor...