»Pa duhove so klicali!« je Manca zaupala dedu o dogodivščinah počitniških dni.
»Kako pa so to počeli?« se je zavzel ded.
»Ne vem, saj nisem bila zraven,« je priznala.
»Me veseli, da nisi bila. Klicat duhove ni igra, je resna in huda neumnost.«
»Zakaj?«
»Če kličeš duhove, lahko tudi res pridejo,« je trdno rekel ded.
Mančine oči so se široko odprle, vendar je svoj strah zaupala šele staršem zvečer po molitvi. Strah jo je bilo ob misli, da bi duhovi res prišli, če jih kličejo.
»Ne vem, kaj je rekel ded, vendar je res, da spiritizem – tako se imenuje klicanje duhov – ni stvar, s katero bi se igrali. To je res že na področju nevidnega,« je rekla mama.
Oče je dodal: »Saj veš, verujemo, da v stvarstvu poleg vidnih reči obstajajo tudi nevidne. Kot si se učila, da je tudi Bog duh in nima telesa. In nevidni so tudi angeli – tvoj angel varuh je vedno s teboj in te varuje vsega hudega.«
»Tudi klicanje duhov na poseben način izraža vero v nevidno. To je res tr...