Ko odnosi dobijo najpomembnejše mesto

Včasih se sprašujem, kaj bi odgovorila, če bi me kdo vprašal, kdaj je bilo življenje zame najlepše. Na to vprašanje bom verjetno lahko odgovorila šele ob koncu življenja in za najlepši čas bom morda imela neko obdobje, ki bi ga v tem trenutku še ne znam prav ceniti. To mi je prihajalo na misel, ko sem pred kratkim poslušala pripoved kolegice.

Pripovedovala je o mami, ki je pred leti zbolela za akutno levkemijo. Bolezen je hitro napredovala, kljub temu da je mama dobivala kemoterapijo, zaradi katere je še dodatno oslabela. Hoteli so poskusiti še neko novo kemoterapijo, ki bi bila morda bolj učinkovita. Takrat pa se je mama odločila. Ne, nobene kemoterapije več. Želela je samo čim bolj v miru preživeti čas, ki ga je še imela pred seboj. Hčerka, zdravnica, se je z njo strinjala in naredila vse, da bi bilo mamino življenje kljub hudi bolezni čim lepše. Veliko časa ji je posvetila, se z njo o marsičem pogovarjala in skušala slišati...