Devetdeseta leta, leta (neuspele) slovenske demokratizacije, v tako imenovani dominantni kulturi niso bila čas etike. Glavna politična, medijska in celo akademska tema z variacijami je tedaj bila demokratična forma, ali bolje, demokratični formalizem: poudarjanje formalne ureditve, »zunanje«, tehnične plati demokracije, brez ozira na dejansko zgodovinsko stanje. Kot da pravila izraščajo sama iz sebe, kot da ni za njimi nobenih načel, nobene večje ali globlje slike resničnosti. Neposredni motivi za takšno nenaklonjenost etični refleksiji so na dlani: neugodna sodba, ki bi neizbežno zadela nekdanje socialistične oblastniške strukture in jim otežila prilagoditev na nove razmere, v teku katere so tako rekoč poniknile in nadaljevale svoj tok v obliki globoke države. Vendar je bilo to tudi v nekakšnem tihem soglasju s splošno naravnanostjo zahodne družbe: na človeške zadeve je mogoče in potrebno gledati povsem objektivno, »od zunaj« in jih urejati z ustreznimi, to se pravi znanstvenimi me...