Evangelij je poln prispodob o ravnanju z denarjem, bogastvom, imetjem. Jezus v priliki graja malomarnega oskrbnika, ki je vedel, da je gospodar neprizanesljiv in žanje, kjer ni sejal, in se je bal trgovati s svojim talentom. V priliki o dveh novčičih uboge vdove pokaže, da največ da tisti, ki da vse, ne glede na vrednost darovanega. Ko mladeniča povabi, da bi hodil za njim, a se ta zaradi velikega bogastva ne odloči zanj, in bogatin ubogemu Lazarju izkazuje svojo skopuško naravo, pove, da bo velblod laže prišel skozi šivankino uho kot bogatin v nebesa.

Prav tako zelo jasno pove, da se je treba odločiti med dvema gospodarjema, pri čemer bogastvo imenuje za lažnega boga – mamona. Kdor bogastvo postavi pred Boga, se odloči proti njemu.

Čeprav je mogoče danes v vsesplošni evforiji govorjenja o Božjem usmiljenju slišati, da bo Bog na koncu tako ali tako vsem odpustil, cerkveni očetje in Sveto pismo zelo jasno govorijo o peklu oziroma prostoru, kjer bo trepet in škripan...