Citre in harfa. Na citre je igrala črna ciganka in pričakovala dar iz prijaznosti. Raje kot kruh je vzela drobiž. Priporočila nas je Marijici, pri Marijini kapeli pa v režo spustila nežko. Drobižčič od drobiža, ki ga je dobila v zahvalo za citranje.

O harfi ni nihče govoril. Le o larfi. Pred postom o pustni maski, sicer pa o kaki prismuknjenki. Preteklo je veliko časa, preden je pri nas podeželski otrok citre in harfo povezal s svetimi rečmi. Nazareški Božji otrok z njunim pomenom ni imel težav. Odraščal je gotovo tako, kot je določeno po stvariteljski kodi: počasi.

Prirastel je do let, ki jih Pismo Hebrejcem zajame v sporočilo: Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (Heb 4,15). Avtor Pisma pravzaprav pove isto kot apostol Janez: da je Bog L/ljubezen. Kakšno poštevanko ji moremo pripisati? Ono šolsko in siceršnjo, temelječo na matematični osnovi? Tam vedno enako velja, koliko je pet krat pet. Ljubezen ne more drugače, kot da še ma...