Prav rad imam, november, te med meseci,
ker ne pozabiš jih, ki so – odšli!
In ker oziraš po božičnih se drevescih:
po radosti diše – se ti ne zdi?

Hribovje, polje, trava, grm, potoki
drže spomine, lažje od besed;
kot da dehte še zdaj jim rože v roki
in luč drhti z ljubezni toplih gred ...

Veš, vsi, ki so odšli – še zdaj živijo!
Človekov duh ni snov in ne umre.
Skrivaj trpiš? Morda pa Tam trpijo?
Še veš? Kristjan obupati ne sme …

Skrivnost, ki se ljubezen imenuje,
deliva s harfo – Bog ji je ime.
Ljubiti, oj november, ti ni tuje ...
Saj veš, zakaj nam dano je srce.

FOTO: Tatjana Splichal