Polona Vetrih si je ob svojem jubileju zadala, da bi postavila na oder življenjsko dramo velikih gledaliških umetnic, kot so Marija Nablocka, Marija Vera ali tudi še živeča Ivanka Mežan, ki so jih v. d. ravnatelji odpisali in določili, da morajo v pokoj. Toda kmalu je uvidela, da so se tudi njej dogajale podobne reči, zato je s pomočjo režiserke Ivane Djilas in dramaturginje Ane Duša njena igra postala zapis njenih lastnih življenjskih dogodkov. Pokazala je, kako je postala igralka že v svojem otroštvu in kako jo je nerazumevanje okolice spremljalo že od rane mladosti. Pa ne gre samo za šolo, ki jo je potiskala v pretesne okvirje, gre za sam poklic gledališkega igralca, ki hoče uveljaviti svojo izvirno razumevanje sveta in življenja. Igralka nam duhovito pripoveduje, kako težko so se tudi njeni poklicni sodelavci sprijaznili z njeno nepredvidljivostjo in izvirnostjo ter jo ob...