Almo sem spoznal šele v službi. Prej sem o njej vedel samo to, da je po vojni učila na slovenskih osnovnih šolah, čeprav je imela za sabo italijansko učiteljišče, a v njem je bila ohranila neko močno zvestobo. Leta 1945 ji je sošolka, Italijanka očitala, da jim je zabodla nož v hrbet, ko je prestopila na slovensko stran. »Ne,« je odgovorila Alma, »v prsi!«

Bila je pač ženska idejnih skrajnosti. V okolju, v katerem je v tistem času živela, je mogla biti samo komunistka, in sicer totalna komunistka. Na nekem sprehodu ob Stalinovi smrti sem omenil krvavega tirana, pa me je zavrnila: »Še premalo jih je pobil!« V Sovjetsko zvezo je potovala predvsem zato, da je v Stalingradu prebrala na zidu nemškega vojaškega pokopališča napis: »Bili ste lačni sovjetske zemlje, zdaj pa ste se je nasitili.«

Tudi glede tržaškega vprašanja, ki je takrat viharilo politično ozračje, ni bila pretirano v skrbeh. »Zaupam v Sovjetsko zvezo,« je odgovorila glede na to vprašanje. Ob resoluciji Ko...