Ne gre seveda za to naše vremensko nebo, ki se je jeseni še preobilneje, z deževanjem, oddolžilo za poletno sušo.

Gre za duhovno nebo, po katerem plava človeška misel v iskanju smisla sveta, smisla človekovega bivanja in še prav posebej smisla njegovega trpljenja.

V zgodovini je posebno od starih Grkov naprej človeška misel prekrižarila to nebo v iskanju omenjenega smisla. Seveda je to iskanje imelo svojo dragocenost samo, če ni bilo omejeno na usodo nekega naroda ali razreda, ampak je težilo za nekim univerzalnim ciljem.

V dvajsetem stoletju je bil storjen poizkus takšnega univerzalnega, se pravi vsečloveškega zajema, ta poizkus pa je od treh velikih totalitarizmov napravil samo marksistični svetovni nazor. Italijanski fašizem je bil dejansko zatohla nacionalna sebičnost brez vsečloveške sestavine, isto velja reči v še večji meri za nacizem, ki je iz človeške univerzalnosti izključeval glavnega nosilca Božjega posega v zgodovino, se pravi judovski narod s...