Luč bo vsejana in nič je ne bo moglo več izruvati

Jutri bo božič. Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je On hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker v njej nisem zdržal več in sem začel zato prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v slabem mesecu početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih ugaslih očeh. Ne vem, ali sem se v tem času prižiganja luči kaj spremenil. A ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Morda je to tisto. Morda se luč prižge takrat, ko začenjaš razumeti, da jo potrebuješ.

Jutri bo božič. Vem, da ne bo nič drugače. Še naprej bodo padale bombe, še naprej bodo po svetu hodile sirote in vdove, še naprej bodo bogati še bolj bogati in reveži še bolj revni in tudi jaz bom še naprej grešil, ljubil bom temo bolj, kot si danes želim luči. Božič je sicer res trenutek, ko je dan premagal noč, dies natalis solis invicti, toda to ni dan najdaljšega in najsvetlejšeg...