Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kako s provokativno umetnostjo

Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 17. 02. 2018 / 23:00
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.02.2018 / 14:32

Kako s provokativno umetnostjo

Ob rob praznovanja slovenskega kulturnega praznika 2018

Obilica proslav, zgledna prešernovanja, narodova enost okrog Pesnika in – že spet! – jedke razprave o sodobni umetnosti. Tokrat o dveh ženskah, svežih nagrajenkah Prešernovega sklada, o Simoni Semenič in Maji Smrekar. Prvi se zameri, da je nekoč v performansu poškodovala državno zastavo, drugi, da je v projektu Hibridna družina med drugim dojila psa.

Kar spočetka povejmo, da udrihati po avantgardni umetnosti, ki je mnogokrat bolj umetnost učinka kot umetnost lepega, ni krščansko. Prvič, ker je mnogo umetniškega, kar danes tvori krščansko okolje, sad včerajšnjega avantgardnega preboja (enemu slednjih smo bili priča z Markom Ivanom Rupnikom). Drugič, ker so mnogi avantgardni umetniki bili kristjani (Eugène Ionesco) ali močno gnani od duhovnega iskanja (Vasilij Kandinski), kakšen od njih pa bo nekega dne razglašen za blaženega (Antoni Gaudí, tvorec »odštekane« barcelonske bazilike). Tretjič, ker je umetnost, tudi ko je provokativna in avantgardna, sestrična duhovnosti. Podobno...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh