Razburjenje, ki je nastalo ob podelitvi letošnjih Prešernovih nagrad, je pokazalo marsikaj, bolj kot kaj drugega pa splet iluzij in klišejev, v katere je ujeto razmišljanje o umetnosti, še huje, ki so tako rekoč vsa javna misel o umetnosti. Oborožil se bom z vso potrpežljivostjo, ki jo ob tem premorem, in ne bom govoril o vulgarnostih ne na »provokativni« (umetnine) ne na »reaktivni« (komentarji) strani, temveč o tistem, kar je po mojem res pomembno: o prepričanjih o umetnosti, ki so ob tej priložnosti priplavala na površje. Žalosten facit, nikakor ne nepričakovan, a vendarle žalosten: kultura o umetnosti sploh ne misli. O njej razpravlja, piše, jo raziskuje in seveda izdeluje, misli pa je ne, v nekem bistvenem pomenu je ne misli. Tu moram kljub vsemu reči nekaj načelnega o omenjenem konfliktu: ulica, prava ali elektronska (twitter), zmeraj je in bo komentirala družbeno življenje, tudi umetnost; najsi je zaradi sodobne komunikacijske tehnologije družbeni prostor še tako drugačen, sp...