»Post? Se ti resnično držiš tega?« In nato gromek smeh, ki se po nekaj trenutkih preneha, ker prijatelj ugotovi, da te je mogoče užalil. To v današnji družbi doživlja marsikateri katoličan. Svet je naravnan tako, da je post nekaj čudnega. Morda je še sprejemljiv, če gre za hujšanje, bolezen … Nikakor pa ne, ko gre za »nesmiselno« odrekanje. Tako vsaj razmišlja sodoben človek.

Velikokrat slišim vprašanje: »Zakaj bi se moral človek nečemu odpovedati? Zakaj naj raje ne uživa vsak dan?« In prav taka miselnost je skrb vzbujajoča, saj človeka sili k temu, da si želi vedno več in več. Nikoli pa noče za korak nazaj, da ne govorim o korekciji samega sebe, svoje poti, odnosa do ljudi in odnosa do Boga.

Mogoče sem bil prevečkrat v življenju upornik in tako je bilo tudi v primeru posta. Morda me je v upor še bolj sililo dejstvo, da so prav na postne dneve nekateri še z večjim veseljem žvečili kose mesa. A to, da sem zagovarjal in še vedno zagovarjam post kot eno izmed prav...