Vnuki pri babici: »Babi, a imaš wifi?«

Pa jim babi odgovori: »Ješprenj bo za kosilo, n'č se ne boste zmišljeval'.«

Na ta šaljivi zapis na facebooku sem se spomnila nocoj, ko sem hitela kuhati ričet za jutrišnje kosilo – hvaležno jed, ki reši marsikatero zadrego, ko otroci drug za drugim lačni prihajajo domov in se po manj­ših porcijah tudi za vse službujoče lahko pogreva do poznih večernih ur. Če ričetu odvzamemo meso, postane imenitna postna jed, če pa z mesom ne skoparimo, razveselimo zlasti moške predstavnike, saj jih baje potem ne trga po sklepih.

Ob sekljanju česna in čebule ter rezanju korenja sem razmišljala o tem, kako je za časa mojega življenja ta jed že skoraj ponarodela, saj se brez zapisovanja recepta prenaša iz roda v rod v vseh mogočih različicah, ki potem vsaka na svoj način pripovedujejo zgodbo svojega časa.

Moja mama...