Ko je prišla ura, je Jezus sedel k mizi in apostoli z njim (Lk 22,14)

Jezus zadnjič vstopa v Jeruzalem. Prišla je namreč ura, v kateri bo Sin poveličal Očeta in Oče poveličal Sina (Jn 17,1). Zato z učenci sede za mizo, da bi jim izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13,1). Izraz ura (gr. hōra) zlasti pri Janezu pomeni naznanitev izpolnitve Božjega načrta za odrešenje vsega sveta, ki pa gre skozi stiskalnico velike noči. To je ura boja, ko si Sin želi, da bi šla, če je mogoče, mimo njega (prim. Mr 14,35). Je ura, ko bo Oče poveličan s tem, da bo Sin izročen v roke grešnikov (prim. Mr 14,41), ki bodo preko njegove smrti na križu iz sovražnikov postali prijatelji (prim. Mr 15,39; Lk 23,43). Zanje daje svoje življenje (prim. Jn 15,13). To je ura, ko Jezus z močnim glasom izdihne (Mr 15,37) in nevernemu človeštvu (prim. Jn 3,19) vrne življenje iz Duha. Zato prihaja ura in je že zdaj, ko lahko pravi častilci, rojeni iz Duha, končno častijo Očeta v duhu in resnici (prim. Jn 4, 23)....